Somewhere over the rainbow...

Imenujejo jo ''kriza prvega cetrtletja''. Zacenjas se pocutiti negotovega, sprasujes se, kje bos cez leto ali dve, nakar se ustrasis, ko se zaves, da ne ves niti, kje si sedaj.

Zacnes se zavedati, da je nad tabo milijon stvari, ki jih ne poznas ali ki ti morda niso vsec.
Zacnes se zavedati, da je tvoj krog prijateljev veliko manjsi kot pred nekaj leti...
Opazas, da je vsakic znova tezje videti tvoje prijatelje in koordinirati urnike ... zaradi razlicnih razlogov: sluzba, studij, partnerstvo, itd. in vsakic znova bolj uzivas v tistem malem pivu, ki je izgovor za klepetanje. Multitude niso vec ''tako zabavne'' ... vcasih so ti celo odvec. In pogresas udobje sole, skupin, nenehno druzenje z enakimi ljudmi. Ampak se zacnes zavedati, da medtem, ko so eni bili res pravi prijatelji, drugi kljub vsemu, niso bili tako posebni.
Zaves se, da so nekatere osebe pravi egoisti, da prijatelji, ki si jih imel za zelo dobre, niso ravno najboljse osebe, ki si jih spoznal, in da so nekatere osebe, s katerimi si izgubil stike, sedaj tvoji pravi prijatelji.

Smejis se z vecjo voljo, vendar jokas z vec solzami, z vecjo bolecino. Zlomijo ti srce, ti pa se sprasujes, kako te je lahko oseba, ki si jo imel toliko rad, tako prizadela. Ali pa se zvecer ulezes v posteljo in se vprasas, zakaj ne mores spoznati nekoga dovolj zanimivega, da bi ga hotel spoznal se bolj. In zdi se ti, da so vsi, ki jih poznas, ze leta po parih, nekateri se ze porocajo. Kdo ve, mogoce tudi ti ljubis nekoga tako, da bi se lahko porocil z njim, vendar preprosto nisi siguren, ce se zelis in ce si se pripravljen vezati za celo zivljenje.
Obnavljas enake misli in custva in se znova in znova sprasujes, govoris s prijatelji, o istih temah, ker enostavno ne mores sprejeti odlocitve. Zapleti in zmenki za eno noc se ti zacnejo upirati, napiti se ga in se delati idota se ti zdi resnicno neumno. Iti ven trikrat na teden se kaze kot utesnjujoce in mnozicna poraba tvoje uboge place.

Gledas svoje delo in mogoce nisi niti priblizno tam, kjer si si predstavljal, da bos. Ali pa si isces sluzbo in ves, da bos mogel zaceti na dnu, kar te rahlo strasi.

Iz dneva v dan se poskusas razumeti, kaj bi rad imel in cesa ne. Tvoje mnenje postaja vse mocnejse. Vidis kaj delajo ostali in opazis, da jih ocenjujes in sodis bolj kot ponavadi, saj imas v glavi listo stvari, ki so zate sprejemljive in nesprejemljive.
Na trenutke se pocutis super in nepremagljiv, drugic ... sam, s strahom in zmedo. Naenkrat se poskusas oprijeti preteklosti, vendar se vsakic zaves, da je vedno bolj oddaljena in nimas druge moznosti kot iti naprej.
Skrbi te za prihodnost, najete kredite ... in za tvoje zivljenje. In medtem, ko je graditi kariero najboljsa stvar, zelis sedaj le drzati korak z njo.
Mogoce se ne zavedas, da se vsi tisti, ki beremo tale mail, z njim identificiramo. Vsi imamo ''dvajsetintoliko let'' in bi se vcasih radi vrnili na 17-18.
Zdi se, da smo na nestabilnem mestu, na tranziciji, z zmedo v glavi ...vendar VSI pravijo, da je to najlepse obdobje nasega zivljenja, ki ga ne smemo izpustiti zaradi svojih strahov ....
Pravijo, da je to obdobje cement za naso prihodnost. Se ti zdi, da smo bili vceraj stari 18? ... Se pravi, da bomo jutri stari 30! Tako hitro????

DAJMO VREDNOST NASEMU CASU ... NAJ NAM NE ZBEZI. Zivljenje se ne meri po kolicini vdihov, ampak po tistih trenutkih, ki nam vzamejo sapo.

Poslji to svojim prijateljem ''dvajsetintoliko'' ... mogoce bo pomagal komu, da se ne bo pocutil tako samega v vsej tej zmedi ...